Katanari se specializira za poetično pripovedovanje zgodb z lutkami in predmeti za manjše število gledalcev v intimnem uprizoritvenem prostoru.

Island Home je poetična predstava, ki združuje pripovedovanje zgodb, predmetno gledališče, lutke, pop-up elemente in instalacijske pristope. Predstava je sestavljena iz niza drobnih zgodb, ki raziskujejo različne vidike življenjskih potovanj, pri čemer ima vsaka zgodba svojo vizualno podobo.

Ta potovanja so prikazana skozi kratke simbolne prizore, prepletene okoli teme odhoda od doma – bodisi prostovoljnega bodisi prisilnega – ter iskanja lastnega mesta v svetu, miru in sprejetosti.

Predstava je v angleščini.
Trajanje: 35 minut
Za občinstvo: vse starosti

Napovednik:

Katanari pusti stavkom, besedam prostor. Tudi tišina je animirana v tišino in kaže na dobro premišljen ritem. Z zvoncem ali majhnimi glasbili, kot je glasbena skrinjica, ki izzveneva pesem »My way«, ločuje posamezne zgodbe, izseke svojih zgodb ali refleksij. Govori o sanjah, o potovanju v sanje v poetično metaforičnem jeziku, ki še bolj poudarja sanjsko dinamiko in možnost gledalčeve imaginacije. Stremenje proti sanjam obravnava kot težnjo več razsežnosti. Sanje se lahko zdijo fiktivno idealne in se razblinijo v trenutku, ko smo jim blizu. Bolj ko se bližamo veličastnim gradovom, bolj izginjajo za horizont. Že ta pot proti idealom pa je ustvarila nesposobnost vrnitve v enak trenutek, v čas, prostor in zavest preteklosti. V poti iskanja samega sebe se nalagajo spomini. Ti se nalagajo, kot se nalagajo predmeti na mizo. Niti prostor ni več isti, kot tudi ni več isti človek. Razpirajo se usedlina minevanja in determinirajoče sledi naših izbranih poti. Prevprašuje se vez med preteklostjo in sedanjostjo.

 

Island Home, fotografija: KatanariAvtorica nakaže, da se popolnost torej zdi nemogoča, a hkrati zasuče pozornost na neodkrito popolnost, ki jo že posedujemo v danem trenutku. Lastno stremenje po boljšem, lepšem, sanjskem, idealnem jo pogosto zaslepi. Torej kaj, če se gradovi skrivajo že v našem izhodišču? Kaj, če je doseganje sanj bolj povezano z našim položajem in interpretacijo kot pa udejanjanjem in delovanjem na poti proti sanjskemu cilju?

 

Zdi se, da miniaturka ponuja veliko poti. Tako tistih, ki so odvisne od lastnega položaja in dojemanja tu-biti, do tistih, ki se aktivno zavzemajo za določen cilj v prihodnosti. Nekaterim uspe v svojem sledenju sanjam, nekateri pa pri tem propadejo. In »tisti, ki so propadli, so bili morda tisti, ki so sanjali o oceanih, ali tisti, ki so se z njimi borili do zadnjega momenta«.2 Avtorica ne izreka jasnega stališča, katera pot je prava. Poti so namreč različne in različni so tudi prostori, v katere vstopamo ali si jih želimo. Oblikuje pa bistveno misel, da je čar ravno v ravnovesju. Med vrednotenjem tega, kar imamo, in težnjo po nekaj več. Z zavedanjem, da morda ta »več« niti ni tako zelo relevanten. Predvsem, ker ima moč utopiti naš dragoceni »zdaj«.

 

Tjaša Bertoncelj za https://www.contemppuppetry.eu/